Prva socialna pomoč
  CSD  Dejavnosti Nazaj  
Dejavnosti centra za pomoč ljudem v težavah in programi za izvajanje preventive in samopomoči.

Model multidisciplinarnega pristopa pri obravnavi nasilja v družini
  Opis
  REGIJSKA INTERVENTNA SLUŽBA
Varstvo otrok in družine in preprečevanja nasilja v družini
  Opis
Psihološka služba
svetovanje staršem, svetovanje zakoncema ali partnerjema ...
Področje rejništva in posvojitev
Področje skrbništva
Enota Medvode - polivalentno delo
Nahaja se na dislocirani lokaciji v Medvodah. Namen enote je delo čimbolj približati uporabnikom.
Področje dela s starejšimi
Pomoč je namenjena starim ljudem in družinskim članom pri reševanju kompleksnih socialnih problemov.
Področje dela z invalidi
Pomoč je namenjena otrokom, mladostnikom in odraslim osebam z motnjami v telesnem in duševnem razvoju.
Področje dela z zasvojenostmi in postpenalna obravnava
Področje dela z mladostniki
  Delo z mladoletnimi storilci kaznivih dejanj
  Namestitev otrok in mladostnikov v stanovanjske skupine in vzgojne zavode
 

Tudi starati se je treba znati (esej)

KAKOVOSTNO STARANJE
TUDI STARATI SE JE TREBA ZNATI
esej


1. IZKUŠNJE

Prehod v tretje življenjsko obdobje je za večino ljudi eden od najbolj bolečih prehodov v življenju; lahko ga primerjamo s prehodom v mladost, ki ga je znani psiholog Stanley Hall (1904) imenoval "obdobje neviht in stresov". Na prehodu v tretje življenjsko obdobje čakajo človeka travmatični dogodki in siloviti stresi, kot so odhod zadnjega otroka iz družine, upokojitev in prej ali slej smrt enega od zakoncev. Pogosto nastopijo tudi finančne težave, sprememba bivališča in osamljenost, nekateri starostniki odidejo v zavode in domove, kjer so življenjske razmere povsem drugačne. Starostna travma je danes hujša kot nekoč, ker so ljudje na prehodu ali po prehodu v tretje življenjsko obdobje neprimerno bolj aktivni ter biološko in psihološko "bolj pri sebi" kot pred desetletji ali stoletji, obenem pa bolj osamljeni, ker živijo v gospodinjstvih z dvema osebama ali sami v zavodih s tujimi ljudmi. (Pečjak, 1998:13)

Izkušnje sem začela z uradnim delom, kajti priznam, izkušenj nimam. Nikoli nisem bila na obisku v domu za stare razen letos v okviru študijskih obveznosti, moja stara mama in ata sta bila do smrti v lastnem stanovanju, oče in mama pa sta zelo redko govorila o njunem možnem odhodu v dom ko bosta obnemogla. Preveč sem bila okupirana z drugo skupino ljudi, kot so mladi in invalidi, malo manj z rizičnimi skupinami in zdravimi skupinami srednjih let, nikoli pa nisem razmišljala o starih. Še več, bila sem polna predsodkov in zaradi predsodkov nisem hotela videti problematiko staranja. Da pa bi sama razmišljala, kaj bom na stara leta, mi je to bilo tako tuje in daleč, da prej mislim, da bom živela samo do 50. leta in še to je preveč. Skratka starost je bila zame tema, kot za župnike poroka, da bi se smeli poročiti. Ni tabu, ni pa tudi aktualno!
Imela pa sem eno zanimivo lastnost. Zelo dobro sem se ujemala s starimi, saj so mi bili vedno kot dobre duše. Čeprav s silnim nelagodnim občutkom in polna sramu, sem le našla čas in se oglasila pri naši sosedi, ki je bila stara, sama in osamljena, in po 5 minutnem pogovoru mi ni bilo več žal, da sem se oglasila, tako da je najin pogovor vedno trajal minimalno 1 uro.
Ko sta mama in ata umrla, sem bila najstnica in oba sta umrla skoraj skupaj (razlika med njunima smrtima je bila en mesec). Mama (babica) je bila v času svoje bolezni, ki je trajala 3 leta, ves ta čas zelo težka in nesramna, tako da se je naša rodbina trikrat skoraj dokončno sprla. Vedno se hecamo, da je ata želel pobegniti od nje, vendar ga je še v onostranstvu ujela. Tisti časi so bili takrat izredno težki in zaradi mojega takratnega nerazumevanja maminega stanja, sem začela stare ljudi dojemati kot izredno naporne, ki samo grenijo življenja drugim, tarnajo in ničesar drugega ne počnejo kot odžirajo čas drugim. Po drugi strani pa sem krajšala čas in tolažila svojo staro sosedo in jo razumela.
Sedaj, ko moja starša prehajata v obdobje 50. let, šele začenjam razumeti, da staranje je problem. Ne staranje kot sprejemanje; da je staranje nekaj čisto normalnega, pa vendar tisto, kar jemljemo za nekaj nenormalnega, kar je treba zavreči, pa čeprav je naravno. Oče in mama se zelo lovita psihično, mama poje ogromno hormonskih tablet, oče na pikniku 7 ur skače in se športa, da je že ves vijoličen v obraz in potem zvečer "jamra" kot bi imeli umirajočega v stanovanju, tako da, sedaj približno začenjam razumeti pojem staranja in vse kar je z njim povezano. Prav tako spoznavam staranje, ko smo imeli pokojnega kužka, ki je bil star "komaj" 9 let in je že imel siv gobček ter staro dlako, pa mi je neki človek rekel, da je moj kuža že starešina! Takoj sem vzdignila glas, da to ni res, da je še mlad in v redu, čil…., v mislih pa sem imela pojem smrt, da sedaj ko je star, bo kmalu umrl in sploh je že z eno tačko v zemlji. Zato se mi zdi pomembno, da na starost ne gledamo kot na nekaj kar je nujno povezano s smrtjo, saj umrem lahko jaz danes, pri 25. letih, medtem ko je moja druga mama še živa, pri 82. letih. Drugo pa je "psihična smrt", kar mislim na zagrenjenost in nedopuščanje lastnemu telesu, da se stara, zato panično kupujemo vse kozmetične preparate in nategujemo kožo, da bi lahko z njo ustvarili gumitvist za vsaj 30 otrok. Če sprejmemo starost, smo zelo naravni in sproščeni, duhovno pomirjeni in lepši za družbo - saj sprejmemo sebe takšne kot smo in se ne pretvarjamo.
Zato, se je treba znati starati! Nisi star, če pristaneš v domu za stare, samo fizično si nemočen vendar dovolj pri pameti, da sprejmeš to odgovornost. Nisi star, če si upokojenec, samo zakonsko je tako določeno, da se ti takrat preneha delovno razmerje. Izkušnje pa so stvar posameznika in stvar dojemanja za nove stvari. Če imaš gubo, nisi star, saj imamo vsi gube, kajti nismo iz stekla ali plastike, ampak iz kože. Več gub okrog učk ali ustec, pa je nesprejemljivo za zahodno družbo zaradi kozmetične industrije in ni več stvar narave. Raje imam gospo, ki je stara 75. let in se mi iskreno nasmeji, čeprav vsa nagubana, kot pa "popeglano" gospo pri 65. letih, ki je vsa "nategnjena" in sprejemljiva za modo, za zunanjo lepoto. Vprašanje pa je, koliko ta gospa še pozna notranje vrednote, ko pa je vse življenje posvečala zunanjim vrednotam (seveda ne velja za vse, za večino pa sigurno).

Starost je povezana z družbo in družbenim dogajanjem. Na eni strani vpliva na družbene razmere (hitro naraščanje starejših prebivalcev, pokojninska kriza,…), na drugi strani pa je pomembna družbena vloga, ki jo mora vsakdo, ko preide določeno starostno mejo, hočeš nočeš igrati.
Družbena vloga zajema vsa obnašanja, ki jih družba pripisuje nekemu sloju prebivalstva, na primer moškim in ženskam, celo bolj podrobno na primer blondinkam, posameznim poklicem, staršem in njihovim otrokom, rasnim skupinam in starejšemu prebivalstvu. Nismo stari zato ker smo, stari, ampak zato ker družba pravi, da smo stari. Za mnoga vedenja, ki so "normalna", družba starim pripisuje za neprimerna, nespodobna (na primer, moja mami, pravi, da se za njo, žensko pri 50 ne spodobi, da nosi majčko kričeče barve. Poznam gospo, ki je rekla, da ne bo "divje" plesala na poroki, ker se ne spodobi!). Saj je vendar poroka in ne sedmina. Ali pa, saj je samo oblekica in če je mami všeč ta barva, potem naj jo obleče - saj jo bo zase in ne za druge. Ali pač?

Na starostne stereotipe vpliva opazovanje vedenja bolnih in onemoglih starostnikov, ki živijo kot nebodigatreba pri svojih družinah ali pa so osamljeni v domovih, zavodih, bolnišnicah (čeprav jih tako živi le malo). Prav tako na stereotipe vpliva strah aktivnega prebivalstva, ki se boje, da jim bodo starostniki "pojedli dohodek", ki postaja še dalje močnejši zaradi naraščajočega števila upokojencev.

Strah pred starejšimi prebivalci je očiten pri politikih, ki ne vedo, kako bi se rešili njihovega pritiska, ne da bi izgubili volilce. Zato se vedejo zmedeno in nedosledno. Namesto, da bi jim omogočili, da po svojih močeh vzdržujejo sebe, jim preprečujejo delo (s pretiranimi obdavčitvami honorarnih del) in s tem povečujejo njihovo breme.

Zato starostni stereotipi ne da samo stigmatizirajo starejše ljudi, pač pa vplivajo tudi na njihovo lastno doživljanje staranja in vedenje. Počutijo se starejše kot so v resnici in temu primerno so tudi nezadovoljni. V antiki so bili stari ljudje simbol spoštovanja in modreci pri mnogih plemenih. Sedaj, pa so simbol staranja, za odpad, zato so tudi manj cenjeni. V nekaterih plemenih, posebno tistih kjer je revščina in stradanje, pa so stare ljudi zapostavljali, ubijali (Eskimi).
Biti star, kot sem že prej omenila, v bistvu niti ne vemo kdaj smo stari, zato se starost določa po zunanjih znakih, kot so sivi lasje, ali preko vedenja (slab spomin,…). Zato so mnogi v resnici starejši ali mlajši, kot je njihova starostna družbena vloga, kot jo igrajo.

Predsodki o starost so zelo razširjeni. Par ljudi sem vprašala, kaj si mislijo o starosti in starejših ljudeh, odgovori pa so bili različni, največkrat netočni. Družba ima o starosti mnenje:
  • starost je staranja telesa (telesne spremembe)
  • zaradi staranja telesa, je tudi največ težav in problemov
  • ko si star, si želiš samo še miru
  • vsi so bolni
  • ko si star, umsko pešaš, pa tudi duševno počasi hiraš
  • upokojiš se zato, ker ne moreš več dobro delati
  • po 60. letu si samo še senilen (demenca, Alzheimer,…)
  • ko si star, si pravzaprav vesel, da si se rešil poklica (Nedeljski dnevnik-paragrafi: največ vprašanj kdaj se upokojiti)
  • ko si star, nisi več spolno aktiven in/ali v spolnosti ne uživajo več
  • stari ljudje se osebnostno spremenijo
  • največ presedijo pred TV
  • ko si star, si samo še za v dom ali v bolnico

    Kaj je res in kaj ne, bom obrazložila kasneje v evalvaciji, sedaj pa bom problematiko staranja in kako se naučiti uspešno starati podrobneje razložili s pomočjo literature.


    2. TEORIJA

    Do nedavnega smo le razmišljali o posebnih duševnih in telesnih potrebah starejših ljudi, zrela leta so bila napačno ocenjevana kot obdobje naraščanja onemoglosti in razočaranj. Dandanes pa prav gotovo pričakujemo daljše življenje, saj nam omogočajo moderna znanstvena odkritja, da si lahko utrjujemo zdravje in izbiramo ustrezne dejavnosti.
    Mnogi ljudje so najsrečnejši v srednjih letih, ker so tedaj prvikrat dosegli trden občutek lastne identitete in s tem tudi občutek poguma in zrelosti. (Stoppard, 1991:5-6)

    Telesna, duševna in socialna starost so mnogo bolj pomembne kot število let. Upreti se moramo povezavi med številom preživelih let in človeško vrednostjo, ki jo poskuša uveljaviti družba. Deset let starejši ne pomeni biti za deset let šibkejši. Pomeni biti za deset let vrednejši. Mnogi izmed nas spregledujejo dejstvo, da nas namreč družba "potrebuje" tudi, ko se staramo. Razumljivo je, da družba potrebuje "mlajše" in "starejše" ljudi, vendar ljudi ni treba siliti v prezgodnjo odgovornost ali prezgodnjo upokojitev, prav tako pa je tudi narobe, če jim ne nudimo priložnosti, ki bi jih želeli izkoristiti ne glede na leta. Staranje je proces, ki traja dolga leta, in nanj je treba gledati bolj kot na dinamično spremembo ali niz sprememb kakor pa kot na pečino, s katere se v določenem trenutku življenja vržemo.
    (Stoppard, 1991:14)

    Verjetno bomo v prihodnosti doživeli kar znaten "odmik" starosti. Še pred kratkim so statistiki določili, da nastopi "starost" pri 65. letih, ta meja pa se bolj in bolj pomika proti 75. letom. Bolj smiselno je to ugotavljati v povezavi z življenjsko dobo in dejavnostmi, ki jih starejši lahko opravljajo, če jih za to opogumimo. V ZDA so se odločili pomakniti dobo za upokojitev do 70. leta; upokojitev pri 65. letih naj bi bila torej vedno bolj neustrezen ukrep. Antropolog R. Madure je v severni Indiji naletel na kolonijo umetnikov, v kateri so najstarejše člane opogumljali, naj bodo kar se da ustvarjalni in naj se še tudi v veliki starosti izpopolnjujejo v svoji umetnosti. Na Zahodu ljudje zgodaj dosežejo vrhunec, nato pa leta in leta le malo napredujejo. Vsaj to se sedaj spreminja.
    Večina dandanes sprejema dejstvo, da se staramo, to je, da se "uspešno staramo", kar pomeni, da smo dosegli notranji mir, zaupanje, izkušnje in zrelost, s čimer lahko še mnogo let koristimo družbi. Da pa smo tega sposobni, moramo ostati kolikor je mogoče telesno dejavni. (Stoppard, 1991:15-16)

    Za dobro duševno počutje med staranjem je predvsem pomembno prilagoditi se dejstvu, da smo starejši, in se s tem sprijazniti. Gerontologi imenujejo to "uspešno staranje". Ljudje, ki same sebe dojemajo kot starejše ali stare, so precej slabše prilagojeni kot tisti, ki ocenjujejo same sebe le kot ljudi srednjih let. Spoznanje, da si star, lahko pogubno vpliva na počutje in je lahko zelo pomembno, ko približa upokojitev; taki ljudje so - čeprav so zaposleni, vendar se čutijo stare - verjetno mnogo slabše prilagojeni in bolj nezadovoljni kot tisti, ki so upokojeni, pa se še vedno imajo za ljudi srednjih let in so aktivni. Prav tako je pogoj za srečo in zadovoljstvo mogoče najti v pozitivni povezavi med aktivnostjo in zadovoljstvom z življenjem. Najbolj normalno se stara tisti človek, ki ostane aktiven in ki se zmore upreti skušnjavi, da bi se preveč umaknil iz družabnega življenja. (Stoppard, 1991:79-80)

    Mnogi med nami se ne ženemo za mladostnim videzom, in dejstvo, da se naša telesa starajo, sprejemamo umirjeno, kar pristaja k naši zrelosti. Na neki način kaže mladostniška ihta starejših na osebno neizoblikovanost. Nihče se ne more izogniti neizogibnemu; pomembno je, da realno sprejemamo in uživamo vsako življenjsko obdobje z vsem, kar nam ponuja. (Stoppard, 1991:80)

    Dejavniki, ki lahko ogrozijo naše kvalitetno staranje in kako zmanjšati ali se izogniti negativnim posledicam?
    Če se hočemo "uspešno starati" in narediti izpit iz življenjske kakovosti staranja, se moramo zavedati, kaj nas lahko doleti in kako reševati probleme in težave.

  • duševni mir
  • telesna zmogljivost
  • spreminjajoče telo
  • upokojitev
  • osamljenost
  • bolezen
  • prilagajanje okolja

    1. Dejavniki, ki zavirajo staranje so srečen zakon (ali zadovoljujoče trajno razmerje), zadovoljstvo pri delu, občutek osebne sreče, sposobnost smejanja, zadovoljivo spolno življenje, sposobnost pridobiti in obdržati prijatelje, redno življenje, redno delo, vsaj en teden počitnic na leto, občutek, da obvladujemo zasebno življenje, prijetno preživljanje prostega časa, zadovoljujoči konjički, sposobnost izražanja čustev, optimistično gledanje na prihodnost, občutek finančne varnosti in zadostna življenjska sredstva.
    (Hojnik-Zupanc, 1997:5)

    Obstajajo (na žalost) pa tudi dejavniki, ki pospešujejo staranje, le ti so: pesimistično gledanje na prihodnost, večno nezadovoljstvo, depresija, žalost, občutek negotovosti in osamljenosti, propadel zakon ali nesrečen zakon, izguba prijateljev, večno garaštvo brez počitnic in pomanjkanje finančnih sredstev, malo ali nič konjičkov, navada hranjenja zaradi odprave stresa, občutek, da izgubljamo samokontrolo nad lastnim življenjem, pomanjkanje spolnosti, malo ali nič smejanja, nezadovoljstvo z delom in še bi lahko naštevala.

    2. Trdno zdravje ni posebna pravica mladih. Raziskovalci iz ZDA so ugotovili, da ostanejo mnogi ljudje dejavni in sposobni še v kasna sedemdeseta leta. Ker pa se naša telesa začnejo starati že pri zgodnjih dvajsetih letih, potrebujejo posebno nego, da jih ohranimo čim bolj sposobna. Če vemo, kakšne spremembe se pojavljajo v starosti in zakaj, se lahko pametno odločamo glede sprememb v prehrani, telesnega gibanja, nege kože, pivskih in kadilskih navad, izbire obleke, načina spanja, celo glede tega, kje bomo živeli in delali. Najpomembnejše od vsega pa je, da lahko te spremembe uresničimo dovolj zgodaj in tako odložimo nekatere nezaželene oblike staranja. (Stoppard, 1991:17)

    Potrebno je živeti tako, da se vsakdo čim bolj izogne naštetim dejavnikom tveganja. Pravilna prehrana je izredno pomembna, saj s pravilno prehrano lahko pomembno vplivamo na dejavnike tveganja, kot so povečana raven maščob in sladkorja v krvi, krvni tlak, debelost. (Hojnik-Zupanc, 1997:54)

    Pomembno je zadovoljimo potrebno količino beljakovin (beljakovine dajejo 8-10% vseh dnevnih kalorij, zato pri staranju ni veliko potrebe po njih. Pomembne so, kadar so prisotna stresna stanja, kot pri okužbi, prebavnih boleznih, kirurških posegih ali v drugih bolezenskih stanjih, ko izgubljamo beljakovine). Prav tako je pomembno, da znižamo potrebo po maščobah, medtem ko moramo zvišati potrebe po rudninah, ki jih v starosti izgubljamo (železo, kalcij, kalij). Potrebe po vitaminih se s starostjo ne spremenijo, zato je pomembno, da vsak dan uživamo vitamin C (zaradi odpornosti telesa), uživanje vitamina B (B1 je tiamin, B2 pa riboflavin, kjer je v zelenjavi, jajcih, mleku in jetrih), uživanje vitamina A, ki je sicer v vseh mlečnih izdelkih, jetrih, ribah in v zeleni, rumeni in rdeči zelenjavi, vendar se včasih upira starim ljudem uživanje mleka, masla in sira zaradi žvečenja in prebavnih motenj. Prav tako je v (obogatenih) mlečnih izdelkih in v ribjem olju vitamin D. (Stoppard, 1991:21-23)

    Gibanje in telesne dejavnosti, kjer lahko govorimo o dveh oblikah aktivnosti. Prva je skupina vsakodnevnih delovnozaposlitvenih dejavnosti, kot so različna gospodinjska opravila v stanovanju (npr. pospravljanje, likanje) in zunaj njega (nakupovanje), priljubljeno je delo na vrtu in v sadovnjaku in podobno. Te že zahtevajo določen napor.
    Druga oblika aktivnosti je skupina bolj športnih aktivnosti. Katere bo starejši človek izvajal, je odvisno od tega, s kakšnimi telesnimi aktivnostmi se je v življenju ukvarjal že prej in katere bolezni ima. Uspešno, vendar manj intenzivno, lahko še marsikdo v starosti nadaljuje z igranjem tenisa, kolesari, teče na smučeh, nadaljuje s pohodništvom. Ni pa priporočljivo nadaljevati s športi, pri katerih je velika nevarnost padcev in zato velika možnost zlomov (nevarni športi za starejše so npr. alpsko smučanje, ali pa močnejše tresenje in obremenjevanje sklepov, kot pri teku v naravi). (Hojnik-Zupanc, 1997:54)

    Spremeniti sebe - opustiti razvade (kajenje, alkohol), opustiti stresno obnašanje. Izredno veliko napora je potrebno vložiti, da se človek osebnostno spremeni in opusti stresno vedenje. To je težavno predvsem zato, ker je tako obnašanje največkrat povezano s službo, družino, prijatelji itd. posameznikova pričakovanja in njegove okolice so precej visoka. Ponavadi višja, kot jih posamezniku uspe zadovoljiti. Pri zaposlenih pogosto zasledimo, da se z upokojitvijo nekoliko umirijo in spremenijo stresno reagiranje. Pri večini vendarle ne gre tako zlahka. Treba se je naučiti izogniti se obremenjujočim situacijam, se morda odpovedati napredovanju, vzeti čas zase in sprostiti se, česar se ni enostavno navzeti. Take spremembe zahtevajo veliko volje in pripravljenosti vložiti energijo v osebno rast (v pomoč so strokovnjaki ali vsaj dober prijatelj; oba sta kot zunanja opazovalca, ki osvetlita prizadeti osebi njeno reagiranje še iz njunega zornega kota). (Hojnik-Zupanc, 1997:57-58)

    3. Spreminjajoče telo - hujša ovira pri starejših ljudeh oziroma zakoncih je lahko zakonska utrujenost in manj privlačen videz. Premagamo ju s tem, da poskrbimo za svoj videz, za zakonca nič hujšega kot zanemarjena žena ali mož. Mogoče so še druge kompenzacije: usmerjanje čutnih organov k bolje ohranjenim delom telesa, usmerjanje predstav k prijetnim izkušnjam v preteklosti (ne le telesnim, ampak tudi duhovnim), mnogi zakonci si pomagajo, tako, da si predstavljajo drugo osebo pri sebi. Takšna "nezvestoba v mislih" je zelo pogosta pri mladih ljudeh, vendar se o njej ne govori. Teže si pomagajo samski starejši ljudje, ker morajo precej spremeniti svojo taktiko osvajanja iz srednjih ali mladih let.
    Med ovirami so tudi utrujenost (posebno pri zahtevnejših spolnih legah), debelost, pretirano pitje alkohola, depresija in strah pred neuspehom. Ena od hujših ovir je pritisk družbe. Večina ljudi meni, da spolni odnosi v 70 ali 80 letih niso primerni. Znano je reklo: "Dirty old man". Tem predsodkom lahko podležejo tudi starejši ljudje in se sramujejo svoje spolnosti. Če imajo spolne odnose, se počutijo krive, temu lahko sledi prenehanje spolne aktivnosti.
    (Pečjak, 1998:161-162)

    Omenila sem že, da je prehod in začetek tretjega življenjskega obdobja eno od najbolj stresnih obdobij v življenju. Posebno nas prizadenejo trije dogodki, kot so upokojitev, odhod (zadnjega) otroka in vdovstvo.

    4. Že pred tem ženske prizadene menopavza, ki pomeni, da niso več biološko sposobne za reprodukcijo, kar lahko povzroči občutek manjvrednosti, zlasti če to povezujejo z manjšo privlačnostjo in zaželenostjo, posebno ločene in vdove. Evolucija naj bi "dovolila" dolgo življenje po menopavzi zato, ker so "človeški mladiči" tako dolgo odvisni od nege in vzgoje.
    Upokojitev je "izum" moderne dobe. Preproste plemenske in ruralne družbe je ne poznajo, ljudje delajo, dokler morejo, in to, kar morejo. V visoki starosti se omejujejo na čuvanje in nego otrok, kar je za pleme prav tako potrebno kot, denimo ribolov. Vsako življenjsko obdobje ima zanje svoje smisel. Eksistencialne krize ne poznajo. (Pečjak, 1998:73-74)

    Drugače je v "civiliziranih" družbah. Upokojitev, ki čaka vsakogar v zrelih srednjih ali mlajši starosti, izjemoma tudi v srednji starosti, je za nekatere "blagoslov", posebno za ljudi, ki niso marali svojega dela ali ki so delo občutili kot breme. Če imajo konjičke, jim pomeni upokojitev vstop v novo, prijetnejše življenje. Lahko se ukvarjajo z marsikatero dejavnostjo, za katero prej niso imeli dovolj časa in zbranosti, npr. obiskujejo gledališča, koncerte in spet berejo knjige (kot v mladih letih).
    Drugače pa prenašajo upokojitev ljudje, ki so radi delali, posebno tisti, ki so "cveteli" pri svojem delu in našli v njem vsebino in smisel svojega življenja. Zanje je upokojitev težka frustracija, ena od najhujših v življenju, ki ji sledi huda in dolgotrajna depresija, lahko tudi upad duševnih funkcij. Z nekoliko ironije bi rekli, da se niso upokojili zato, ker so stari, marveč so se postarali zato, ker so se upokojili. (Pečjak, 1998: 74)

    5. Pogosta emocija pri starosti je osamljenost, ki je povezana z izgubo bližnjih oseb, a tudi z redkejšimi socialnimi stiki. Službe ni več, drugih socialnih obveznosti je malo, poleg tega stari ljudje za mlade praviloma niso več zanimivi, posebno kadar ne najdejo načina in ne storijo nič, da bi bili. Bili so navajeni, da so bili v središču pozornosti, zato težko prenašajo obrobno vlogo. Ne prejemajo več toliko čestitk za rojstni dan, božič in novo leto, posebno če so imeli prej pomembne družbene funkcije. Osamljenost spremlja tesnobnost ter strah pred prihodnostjo in morebitno bližnjo smrtjo. (Pečjak, 1998: 150)

    Proti osamljenosti lahko napravimo marsikaj.
  • Večkrat pomislimo, da so na svetu še bolj osamljeni ljudje.
  • Sklenimo, da bomo pomagali premostiti osamljenost sorodnikom, znancem, starim ljudem v soseščini, bolnikom in drugim za katere vemo, da se tako počutijo.
  • Sklenimo, da se bomo bolj redno dopisovali z ljudmi.
  • Kjer je le mogoče - pri nakupu, frizerju, na stopnišču, pred hišo - poskušam pogovor začeti s sosedi.
  • Prišlo je že kar v navado, da nam znanci dajejo v občasno varstvo in nego svoje živali in otroke. Prav tako nas večkrat prosijo, da popazimo na njihovo hišo oziroma stanovanje ali da skrbimo za njihove rože ali vrt.
  • Star človek, ki živi sam, mora neizogibno imeti telefon.
    (Požarnik, 1981: 128)

    6. Smrt ljubljene osebe je nenadomestljiva izguba. Žalovanje je posledica čustvene izkušnje, da smo izgubili ljubljeno bitje. Do izgube ponavadi ne pride povsem nepričakovano. Večina nas živi v pričakovanju smrti, čeprav bolj v daljavi, vendar še vselej doživimo šok, ko se srečamo s smrtjo in naši namišljeni strahovi postanejo resnica. Če sta smrt in izguba nenadni, je šok še toliko večji.
    Izguba nas navda z občutkom praznine. Jasno se zavedamo, da je iz našega življenja nekaj odšlo, da nam je bil nekdo odvzet. Kjer je bil nekoč živ človek, je zdaj prazen prostor. Otrplost je varovalni sistem, ki pomeni, da se najprej izključijo vsa naša čustva. Vse življenjske funkcije so skrajno zavrte. To je neke vrste mehanična prekinitev, ki nam pomaga, da se bolečina ne bi stopnjevala.
    Lahko postanemo užaljeni, uporniški in jezni. Izgubljeno si želimo nazaj. Smilimo se samim sebi in ne moremo razumeti, da se je kaj takega moglo zgoditi prav nam. Sprašujemo se, kaj smo storili, da smo si zaslužili nesrečo. Vendar, ko uspešno prebrodimo iskanje, zanikanje, sprijaznjenje in opustitev premišljevanja, dosežemo ponovno rast. To obdobje je dolgotrajno. Ne gledamo vedno naprej, včasih pogledamo tudi nazaj in se celo povrnemo v prejšnja obdobja. In če smo šli skozi vsa obdobja, se končno začne nova rast in postopno se vrnemo v normalno stanje. (Stoppard, 1991:109-111)

    Če ne zmoremo ponovne rasti in ne moremo iti mimo vseh teh obdobij, zapademo v depresijo.

    Najpogostejša reakcija na starostne strese, še posebno na smrt ljubljenih oseb, sta žalost in depresija. Depresijo spremljajo brezciljni opravki, glorifikacija pokojnikov in miselna preokupacija z njimi. Včasih pride do zanikanja stanja in bolj prikritih posledic, npr. psihosomatskih motenj, povečane dnevne aktivnosti, kroničnega nemira, a tudi do sporov z bližnjimi osebami. Včasih se vdovec ali vdova ne dotakneta pohištva v pokojnikovi sobi in njegovih predmetov, da ostanejo takšni in tam, kjer so bili. Reakcije lahko trajajo zelo dolgo, celo leta. (Pečjak, 1998: 149)

    Bolniku moramo prisluhniti in z njim čustvovati, hkrati pa ga opozarjati na še dobre plati njegovega življenja.

    7. Da se staramo, je življenjsko dejstvo. Toka življenja se ne da spremeniti. Možno pa je prirediti okolje tako, da je za starega človeka bolj udobno, varno, priročno. Zato je treba že dovolj zgodaj misliti na to, kakšne težave bomo občutili v starosti, kaj nas utegne ovirati pri delu doma. Prej ali slej pridejo težave z vidom, sluhom ali gibanjem, ravnotežjem, orientacijo. Zato bo treba v hiši, stanovanju marsikaj spremeniti, dopolniti, prilagoditi. Staremu človeku "prijazno" stanovanje omogoča in podaljšuje vodenje lastnega gospodinjstva in s tem večkrat prepreči preselitev v dom starejših. (Hojnik-Zupanc, 1997: 78)

    Resnici na ljubo je treba povedati, da so vedno in povsod cenili predvsem tiste stare ljudi, ki so imeli visok družbeni položaj, veliko znanja, moči in lastnine. Nasprotno pa so bili osamljeni, betežni in revni stari ljudje vsem v napoto. Večinoma so živeli doma, pri svojih otrocih, ob katerim se jim - kakor kažejo novejše študije - ni posebno dobro godilo ali pa celo v raznih azilih, bolnišnicah in dobrodelnih zavodih.
    Stari ljudje imajo mešano, zvečine slabo mnenje o domovih za stare. Ankete kažejo, da je malo starih ljudi pripravljenih iti v dom. Le nekako 5% starejših se ogreva da bi prebili pozna leta v takih domovih. Starim s podeželja se misel na dom še bolj upira.
    Stališče do domov je odvisno od položaja starejših ljudi, od tega, ali so že razmišljali o domu ali ne, koliko poznajo življenje v domu, od vzrokov, zakaj bi šli v dom, od starosti, zdravja itd. Številni stari ljudje se ne boje toliko življenja v domu kakor tega, da bodo drugi mislili, kako njihovi otroci ne naredijo vsega za njih, da jih zanemarjajo in ne marajo. Vsekakor je zanimiva ugotovitev, da se starši, ki se zares dobro razumejo z otroki, manj branijo misli na dom.
    Stališče starejših ljudi do domov je precej odvisno od podobe teh domov v očeh prebivalstva. Če vprašamo starejše ljudi, kdo po njihovem mnenju biva v domovih za stare, odgovorijo, da so to zapuščeni, revni in nebogljeni ljudje. Kaže, da mnogi vidijo v domovih še vedno nekakšne ubožnice in hiralnice. To ni nič čudnega, saj so starejši ljudje dokaj slabo seznanjeni z resničnim življenjem v teh domovih. Starejše odvrača od bivanja v domu tudi misel, da je dom za stare nekakšna "končna" postaja, od koder ni več vrnitve in kjer stari ljudje le še životarijo in čakajo na smrt.
    "Idealen" dom za stare ljudi naj bi bil po predstavi starih, ki živijo doma, takšen, da naj bi imel zgolj enoposteljne sobe, na robu mesta, v zelenju in z dobrimi prometnimi zvezami z mestnimi središčem, dovoliti mora stanovalcem, da bi imeli v svojih sobah opremo (to si še posebno želijo ženske), jedilnice naj bi bile čim manjše in intimno urejene in v domu ne sme vladati nikakršna prisila nad starejšimi ljudmi. Zanimivo je, da se stališča tistih, ki že živijo v domu razlikujejo od teh "idealnih" predstav, torej od stališč ljudi, ki še živijo v lastnem gospodinjstvu. Tako je med njimi manj takih, ki želijo stanovati sami v sobi, bolj se navdušujejo za to, da bi bil dom v središču mesta, ne zavračajo domskega pohištva in skupnega hranjenja, saj vidijo v tem možnost za stike, pogovore in nasploh za družabnost.
    (Požarnik, 1981: 139-143)


    3. EVALVACIJA

    Glavna slaba stran bivanja v domovih za stare ljudi je pešanje ali celo izguba raznih prejšnjih socialnih stikov, kar se pogosto konča s popolno osamo. Ta osama je toliko bolj huda, če star človek nima otrok, sorodnikov in znancev. Značilno je, da se ob bivanju v domovih ne zmanjša le pogostost stikov z ljudmi, s katerimi so se srečevali prej, spremeni se tudi kakovost teh stikov. Osama v domovih raste s časom bivanja v domovih oziroma s starostjo. Na eni strani z leti znanci postopoma umirajo, po drugi strani pa se z leti, preživetimi v domu, tudi vedno bolj rahlja vez z otroki in sorodniki.
    Druga posledica bivanja v domovih je pešanje duševne in telesne dejavnosti. Medtem ko mora star človek, ki živi v svojem gospodinjstvu, skrbeti za celo vrsto stvari, je v domovih "oskrbovan" in s tem potisnjen v pasivnost. Bivanje v domu starejšim ljudem močno zmanjšuje občutek lastne vrednosti. (Požarnik, 1981: 149-150)

    Veliko starih ljudi v domovih bi lahko mirno živelo zunaj, če bi jim le zagotovili ustrezno pomoč.

    Prav tako se je izkazalo, da je za stare ljudi kar usodno, ko poležavajo brez prave potrebe po bolnišnicah samo zato, ker nimajo nikogar doma, ki bi jih občasno skopal ali jim do popolnega okrevanja pomagal pripravljati hrano.
    Vsaka oblika organizirane pomoči starim ljudem mora sloneti predvsem na poznavanju potreb in značilnosti starih ljudi sploh. Na žalost pa ni vedno tako. Namesto poznavanja vodi številne socialne delavce, psihologe, zdravnike in druge le želja, da bi pomagali, pri čemer gradijo vse preveč na zdravi pameti. (Požarnik, 1981: 150)

    Vse to kar sem do zdaj napisala, kaže, da starost le ni nekakšno obdobje bolezni, nemoči ali hude osebnostne spremenjenosti. Nekateri se na starost počutijo bolje, nekateri slabše. Za srečnejšo starost morajo ljudje poskrbeti sami, ki morajo na tem graditi že v mladosti in ne čez noč, medtem pa smo 50 let živeli zgrešeno in se uničevali.
    Vendar opažam, da dandanes vse premalo ljudi gradi na vrednotah in spoštovanjem, ne poznajo več solidarnosti, spoštovanja, sposobnost odrekanja, sočustvovanja in nasploh ni več človečnosti. Pa tako zelo je pomembno, da razvijamo odnose, spletamo svojo socialno mrežo in se ne osamimo. Prihodnost bo lepša, če si bomo vsak zase prizadevali za to v našem ožjem življenjskem krogu, hkrati pa sodelovali pri odpravljanju številnih protislovij v humani skupnosti.
  • Starost ni posledica telesnih sprememb, je predvsem družbeni dogovor, ki sloni na mnenju, da ljudje po določeni starosti niso več sposobni za delo in jim odtlej prija, da so potisnjeni na rob dogajanja.
  • Telesne spremembe so v primerjavi s predsodki, ki stare ljudi utesnjujejo in omejujejo, pa tudi v primerjavi z objektivnim položajem starih ljudi v družbi, zanemarljive.
  • Velika večina starih ljudi si želi povsem istih stvari kot mladi.
  • Raziskave kažejo, da je pri starejših ljudeh v povprečju 1,3 bolezni na osebo na leto; pri ljudeh vseh starosti skupaj pa 2,1 bolezni na leto. To kaže, da stari ljudje niso bolj bolni kakor mlajši.
  • Tega ni potrdila nobena raziskava. Do 75. leta starosti pri večini ljudi ne opazimo bistvenih telesnih in duševnih sprememb, mnogi pa so povsem zdravi in duševno sveži še pri 90. letih.
  • Vse raziskave govorijo proti temu. Starejši ljudje so celo boljši delavci in njihova storilnost je večja kakor pri mlajših ljudeh
  • Umske sposobnosti z leti skorajda ne uplahnejo. Senilnih je le 1% starih ljudi.
  • Večinoma ne.
  • Raziskave kažejo, da je večina zdravih ljudi spolno aktivnih do 80. leta starosti in še dalj. Pri tem ne uživajo nič manj kakor v mladosti.
  • Staranje ne vpliva bistveno na osebnost.
  • Ljudje nad 65. letom starosti manj gledajo TV kakor mlajši.
  • V teh ustanovah živi le 5% ljudi, starih nad 65 let, ker za to ni nobene večje potrebe.
    (Požarnik, 1981: 9-10)

    Dodala bi samo to, da opažam velike probleme starih zakoncev, ko otroci odidejo od doma in ostaneta sama. Velikokrat vidim neki par, ki večino časa gleda skozi okno in verjetno razmišljata o preteklosti. Drugi sosed, star gospod, vdovec, vsako nedeljo zaigra na klavir, ob sredah čisti svojega starega tipa, ob petkih pa gre k drugi stari sosedi, ki živi sama, na obisk. Ta soseda živi že toliko časa sama, da sploh ne vem, ali je kdaj kdo živel z njo ali ne. Večino časa preživi na vrtu s svojimi rožicami, je zelo stara in vsa gospodinjska opravila opravi sama. Potem je tukaj moja soseda, s katero imam najboljše stike, saj me ima zelo rada, jaz pa njo. Je že zelo uboga, preživela je kap, skuha si kdaj pa kdaj juhico, drugače ima kosilo urejeno tako, da ji ga pripeljejo, mož ne živi z njo, čeprav vsake toliko časa pride k njej, sin jo prihaja obiskat iz Krškega, skupaj z vnukom. Je zelo skromna gospa in vedno se bom spominjala njenih besed: "Tinčka, le uči se, da ne boš taka kot jaz." S tem je mislila, da ne bom čistilka, čeprav ji z veseljem odvrnem, da si želim biti takšna kot ona: poštena, skromna, pridna in zlata! Največ ji pomeni, če ji povem kakšno svojo dogodivščino in potem ona o tem razmišlja, dokler se ne snideva spet. V našem bloku je veliko starih ljudi, ki so večinoma ovdoveli, veliko let imajo za sabo in še vedno zmorejo poskrbeti zase (seveda včasih s kakšno pomočjo drugega). In opažam, da je veliko starih žensk, medtem ko so možje pomrli.

    Pa se znajo starati?

    V našem bloku je 54 stanovanj, kar pride povprečno 162 ljudi, od tega je 30 upokojencev (20%). Lahko rečem, da se s 5 odlično razumem (so mi kot stari starši), z 16 se dobro razumem, z 9 pa se ne smem videti, saj so zoprni, hinavski, lepo pozdravljajo in v isti sekundi si že obrekovan, mislijo, da so nekaj več,… skratka, izogibam se jih. Nihče od teh 9 nima urejenih družinskih razmer, vsi so sprti med sabo z družinskim člani, izkoriščajo se tudi med sabo (upokojenci). Kdo se zna starati, ve najbolje sam, jaz pa mislim, da se zna starati tisti, ki lahko najde stik z vsemi tremi generacijami in je sposoben sebe ohranjati kot vrednega človeka, in sebe dojemati kot starejši-modrejši!

    Tina Kovač, 4.letnik
    UNIVERZA V LJUBLJANI
    FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO



    S t a r č e k


    Na klopi v parku stari mož sedi
    in tiho premišljuje kako hitro čas beži.
    Ob njegovi klopi lipa zeleni,
    njena hladna senca vročino mu hladi.

    Na drevju ptički pojejo lepo
    in kratek čas mu delajo,
    tudi sam prepeval je rad,
    ko je bil še mlad.

    Starček v našem domu rad živi,
    nobenih nima več skrbi,
    ko pa ga kaj zaboli,
    takoj pri zdravniku se zglasi.

    Stari mož v parku rad sedi,
    da s sosedom kaj spregovori,
    na pal`co se opira in
    okrog sebe se ozira.

    A glej, pristopil je nekdo,
    nasmejanega obraza podal mu je roko,
    mu zdravja zaželel in urno odhitel,
    ker svoje pač ima skrbi.

    Starček pa za njim strmi,
    vso srečo v življenju mu želi,
    njegov pogled, njegov nasmeh
    in topla dlan osrečili njegov so dan.

    Tako malo lahko storimo,
    da starčka razveselimo,
    Pomislimo na to mi vsi,
    da kmalu stari bomo tudi mi!


    Terezija Skrbinjek
    Trubarjev dom upokojencev, Loka pri Zidanem Mostu
    (K meni prisedi 1999:100-101)


    Literatura:

    1. Hojnik-Zupanc, I. (1997) Dodajmo življenje letom. Ljubljana: Gerontološko društvo Slovenije

    2. Miloševič Arnold, V. (2004) Socialno delo s starimi ljudmi. Izbrani članki in referati.
    Ljubljana: Fakulteta za socialno delo

    3. Pečjak, V. (1998) Psihologija tretjega življenjskega obdobja. Ljubljana: Znanstveni
    inštitut Filozofske fakultete

    4. Požarnik, H. (1981) Umetnost staranja. Ljubljana: Cankarjeva založba

    5. Stoppard, M. (1991) Življenje po petdesetem. Ljubljana: Državna založba Slovenije

    6. Zbornica delovnih terapevtov Slovenije, Sekcija delovnih terapevtov zaposlenih v domovih (1999) K meni prisedi. Vrhnika: Galerija 2